Že od ranega jutra je obletavala pridna čebelica cvetlice in nabirala sladko strd.

Popoldne pa so prepregli nebo temni oblaki in iz daljave se je slišalo grmenje. Čebelica sede na zadnjo cvetlico, ko pribrenči do nje nerodni, leni čmrlj. Ogovori jo:
"Oj, uboga čebelica, kako se trudiš po nepotrebnem! Od ranega jutra, ko sem jaz še sanjal o polnih lončkih medu, se trudiš in potiš za svojo hrano, potem ti jo pa še ljudje vzamejo. Poglej mene! Zdaj, ko se bliža slabo vreme, sem šele vstal, da si hitro naberem nekaj hrane, Če bi me ne bi zbudil grom, bi šel šele proti večeru malce na sprehod po cvetlicah."
V tem se je zabliskalo in zagrmelo. Čebelica je urno zletela domov, da je ne bi ujela nevihta. Čmrlj pa je odhitel nabirat hrano, da bi nadomestil, kar je bil zamudil s svojo lenobo.
Toda prehitel ga je dež. Potegnil je močan veter in dež se je vlil s takšno silo, da je pobil čmrlja na tla. Dolgo časa se je siromak pobiral, da bi zletel domov, a zaman. Končno se je skril v mah, a moča je kmalu prišla do njega. Ker ni nehalo deževati in čmrlj ni mogel priti do hrane, je v mahu žalostno poginil.