| Že v pradavnini si je človek poskušal meriti čas in pri tem sledil naravi, ki je čas razdelila na dan in noč in na letne čase. Ko je davni lovec in nabiralec semen postal poljedelec, je zanj merjenje časa postalo življenjsko pomembno znanje. Poskušal si je pomagati z opazovanjem gibanja Sonca in Lune. Približno v tridesetih dneh zvrsti Luna vse svoje tri oblike: prvi krajec, zadnji krajec in polna luna ali mlaj. Babilonci so oblikovali sedem dni v en teden – toliko približno traja ena lunina mena, vendar so se jim ob koncu meseca že kazale razlike, ker je lunin mesec v resnici daljši kot štirje tedni po sedem dni. Egipčani so delili mesece na trikrat po deset dni, a so tudi imeli težave s koledarjem, dokler jim ni uspelo izračunati sončnega leta. Po njihovih izračunih naj bi sončno leto trajalo 365 dni. To število dni so razdelili na dvanajst mesecev po trideset dni. Pet preostalih dni so dodali ob koncu leta, a izkazalo se je, da tudi ta koledar ni točen. Vsako leto jim je četrtina dneva ostala preveč, zato so poleg sončnega leta upoštevali še lunino leto, predvsem zaradi verskih praznikov. To dvojno štetje pri verskih praznikih velja še danes (npr. veliko noč določa lunin koledar). Egipčanski zvezdoslovec Ptolomej je končno razdelil dan na 24 ur in ure na 60 minut, a pri tem napačno trdil, da se Sonce vrti okrog Zemlje. To njegovo zmoto je že v tretjem stoletju pred našim štetjem popravil Aristarh z otoka Samosa, vendar je srednjeveška Evropa to njegovo trditev spregledala. Rimljani so sprva upoštevali lunine mene za osnovo svojemu koledarju. Romulovo leto je štelo deset mesecev, kralj Numa, ki je živel v 6. stoletju pred našim štetjem, pa je uvedel 12 mesecev. Rimsko leto se je začelo s 1.marcem, z nastopom pomladi. Zmedi s koledarjem je naredil konec rimski vojskovodja Julij Cezar, leta 46. pr. n. št. Koledar, ki je bil izdelan po njegovem ukazu, jemlje za osnovo sončno leto, dolgo 365 dni in 5 ur. Tako smo dobili leto z enakim številom mesecev in dni, kot ga imamo danes. Leto 46 pr.n.št., ko je bila izvedena Cezarjeva »koledarska« reforma, je dobilo ime »leto zmede«, saj je to leto štelo 445 dni. To leto je premostilo vse koledarske napake in razlike, ki so se nabrale v teku stoletij do tedaj. Koledar, ki ga je uveljavil Julij Cezar, se še danes imenuje julijanski koledar in sedmi mesec v letu ima ime po Juliju Cezarju - julij. Julijanski koledar je sprejela vsa Evropa. Čas pa je pokazal, da tudi julijanski koledar ni povsem točen. Natančni izračuni so zmerili trajanje leta na 365 dni, 5 ur, 48 minut in 46 sekund. V času vladanja papeža Gregorja XII (1572 – 1585) je koledarsko leto že za deset dni zaostajalo za sončnim letom. Tako velike razlike so se od Cezarjevega časa nabrale v koledarju. Začetek pomladi, ki je bil po koledarju 21. marca je dejansko bil 11. marca. To razliko je papež Gregor izbrisal na tak način, da je leta 1582 črtal deset dni iz koledarja (5. oktobru je sledil 15. oktober). Nekaj podobnega so naredili v Angliji, leta 1752, ko so izbrisali 15 dni v septembru. Gregorjanski koledar so sprejele vse krščanske države, vendar so pravoslavne države čas praznikov obdržale po starem – še danes praznujejo praznike trinajst dni za katoliškim koledarjem. Koliko računanja, koliko truda, koliko zmot, koliko popravkov, koliko tisočletij prizadevanj je človeštvo vložilo v računanje koledarja! Beseda koledar izhaja iz latinske besede »calare« - klicati. Prvega dne vsakega meseca so namreč Rimljani imenovali »calende«, to je bil v Rimu dan, ko so z glasnimi klici glasniki oznanjali, da je prišel dan, ko so prebivalci mesta morali plačati davke. Vir: Dušica Kunaver |