Hokejist Anže Kopitar, ki je doma na Hrušici, živi in trenira pa v Los Angelesu, je zagotovo eden najboljših in najbolj prepoznavnih slovenskih športnikov v tujini. Anže je začel igrati hokej na Jesenicah, pri šestnajstih letih pa je že odšel v tujino. Z njim se je pogovarjala Jolanda Bertole.

Kdaj ste prvič stali na drsalkah in kdo vam jih je kupil?
Prvič sem stal na drsalkah pri štirih letih, ko sta mi oče in stari oče pred hišo na dvorišču naredila led; najprej sem se učil drsati s pomočjo stola, nato pa sem tam delal tudi prve samostojne drsalne korake. Prve drsalke mi je kupil oče.

Kako ste usklajevali šolo in treninge?
Usklajevanje je bilo kar naporno, vendar je šlo. Po navadi je bila dopoldne na sporedu šola, popoldnevi pa so minili v znamenju treningov in tekem. V šoli so bili zelo prijazni in razumevajoči. Če sem imel s hokejem veliko obveznosti, sem v šoli kakšno izpolnil malo kasneje, kot je bilo to pričakovati. Oče Matjaž je bil tudi sam hokejist, reprezentant, zdaj pa je selektor slovenske reprezentance.

Je bil oče bolj trener ali bolj oče?
Ko je bil trening, je bil trener, ko ni bilo treninga ali tekme, je bil oče. V obeh primerih je bil zelo dober in tako je še danes!

Vaša družina deluje zelo povezana, je to zelo pomembno
za športnika?

Zdi se mi, da zelo. Težko je bilo, ko sem s 16. leti odšel na Švedsko. Takrat je bilo na letališču kar hudo. Spomnim se očeta, ko je dejal, da če mi ne bo všeč, se še vedno lahko vrnem domov. Zdaj, ko je v Los Angelesu z mano vsa družina, je vse skupaj seveda veliko lažje.

Imate mlajšega brata Gašperja. Ste bili kot starejši brat pokroviteljski? Sta se kot otroka tudi kdaj stepla ali sta bila zelo povezana?
Mislim, da imava z Gašperjem povsem normalen odnos starejšega in mlajšega brata. Seveda je bila kakšna huda ura, a te so odšle v pozabo ali pa se jih spominjam z nasmeškom na ustih. Sicer pa lahko rečem, da sva zelo povezana, tudi ko sva bila vsak na svojem koncu Amerike, sva bila kar naprej »na zvezi«. Kar se tiče hokeja, mu z veseljem dam kakšen nasvet, vendar le, če to želi. Nikakor nočem siliti vanj.

Kaj so bile Anžetove otroške sanje?
Sanje vsakega hokejista so, da osvoji Stanlyjev pokal. To sanjaš, ko igraš na dvorišču pred hišo, kako zabiješ odločilni gol v finalu Stanlyjevega pokala.

Koliko tehta hokejska oprema?
Točno ne bi vedel, tehta pa nekje od 5 do 7 kilogramov.

Kateri je najlepši ali najbolj odločilen gol, ki ste ga dali v karieri?
Eden najbolj odločilnih je bil gotovo tisti na prvi finalni tekmi proti New Jerseyju, ko sem odločil zmagovalca v podaljšku in premagal enega najboljših vratarjev na svetu, Martina Brodeurja.

Še kakšna zanimivost iz Los Angelesa?
Morda to, da imam zelo rad poletje, tako da sem se na podnebje v Los Angelesu privadil zelo hitro. Saj tudi rad smučam, ampak snega ne pogrešam toliko, da bi zato želel živeti kje drugje. Mesto mi je res zelo všeč, super je tudi, ker živim praktično ob oceanu. Ob osvojitvi Stanlyjevega pokala je bilo morda zanimivo, da sva z dekletom s pokalom nekaj časa želela preživeti na plaži ob oceanu, a to so bile le kratke minute, saj naju je v trenutku obkrožilo kakšnih 150 ljudi. Še dobro, da poznam policista, ki je nato umiril oziroma uredil nastalo situacijo (smeh).


(Prirejeno po: Jolanda Bertole, Anže Kopitar – hokejska zvezda. Pil, letnik 65, številka 2, Mladinska knjiga, Ljubljana 2012.)