Pride STRAŠILAR, sam živa reklama za svoje izdelke. Na uho tišči mobitel.
STRAŠILAR:
Jaz sem od vseh strašilarjev pod nebom
najbolj v razmah prignal strašno obrt:
za posel, razvedrilo in potrebo
kaj strašnega postavim vam na vrt,
v vinograd, sadovnjak ali na polje,
da varje grozdje, sadje in gomolje
pred ptiči, zajci, vepri in pred zmaji,
ki zdaj pojavljajo se v naših krajih.
Strašno odganja ose in komarje,
celo pred firbci in zijali varje,
ker namreč taki so projekti naši,
da se jih vse neprav prišlo ustraši. –
O, moram govoriti s temle … ptičem?
Ti, daj številko, kam naj te pokličem?
RAČEK:
Kar semle.
STRAŠILAR:
Kdor se ne izmika delu,
sreča pokliče ga po mobitelu.
(Ponudi Račku aparat, da gaga vanj. Izmenjavata ga.)
RAČEK:
Seveda sem naiven in verjamem,
da revnemu bogat zastonj pomaga,
zato loviš takole me na samem …
STRAŠILAR:
Si pa res strašen … Bi prestrašil vraga!
RAČEK:
Če sem res strašen, kaj da ti prav nič
se ne ustrašiš ob pogledu name?
STRAŠILAR:
Se ne ustrašim, ker si namreč ptič,
jaz pa, poglej, sem sin človeške mame.
Kot človek se ustrašim le človeka.
RAČEK:
Ljudje so te trpinčili edini …
STRAŠILAR:
Svinja največkrat reče »svinja« svinji.
Ti zrasel pa iz ptičjega si mleka,
in potemtakem …
RAČEK:
Ja: po skušnji ptičji
– saj so me tepli bratci, somladiči –,
naj ptič se najbolj ptiča izogiba …
STRAŠILAR:
Za ribo je najhujša grožnja riba.
Torej, ponujam ti donosen posel.
Namreč: jaz bi zagonske stroške nosil,
ti pa vložiš to neverjetno faco.
RAČEK:
Žališ me kot žival, žališ raco.
STRAŠILAR:
A daj – koga še žalil je profit?