Nekega večera, ko je sonce prav lepo zašlo, je iz grmovja vzletela cela jata prelepih velikih ptic. Grdi raček lepših še ni videl. Bili so labodi. Oglašali so se na poseben način. Razprostrli so čudovita dolga krila in odleteli iz hladnih v toplejše kraje, na jezera, ki nikoli ne zmrznejo.

Zleteli so tako visoko, da se je grdemu račku čudno storilo pri srcu. Iztegnil je svoj vrat za njimi visoko kvišku ter vzkliknil tako glasno in nenavadno, da se je ustrašil svojega lastnega glasu. Ni vedel, kakšne ptice so bile, in ni vedel, kam so odletele. Toda imel jih je zelo zelo rad, kakor ni imel še nikdar nikogar.

Pritisnil je strupen mraz. Grdi raček je plaval po vodi, da ni do konca zmrznila. Luknja, v kateri je plaval, se je vsako noč bolj zožila. Grdi raček jemočno brcal z nožicami, nazadnje pa se je utrudil, obležal in primrznil v ledu.

Navsezgodaj zjutraj je mimo prišel kmet. S coklami je razbil led in grdega račka odnesel domov. Tam je grdi raček spet oživel. Kmetovi otroci so se hoteli igrati z njim. On paje mislil, da mu hočejo storiti kaj žalega, in je v strahu zletel. Poletel je v vedro z maslominod tam v skrinjo z moko. Gospodinja je kričala in mahala za njim z grebljico. Otroci so se smejali, se drli in ga lovili po hiši. Še sreča, da so bila vrata odprta. Zbežalje ven v grm ovje in onemogel obležal v novozapadlem snegu. Preveč žalostno bi bilo opisovati vse stiske, ki jih je grdi raček doživel tisto zimo. Komaj je preživel.

Sonce je spet topleje posijalo in škrjanci so zapeli. Bil je prelep spomladanski dan. Tedaj je grdi raček hipoma razprostrl svoja krila. Zašumela so močneje kot kadar koli prej in ga naglo ponesla v zrak. Kako lepo je bilo! Priletel je v sredo velikega vrta, kjer so cvetele jablane in je dišal španski bezeg. In tedaj so tik predenj izza gostega grmovja priplavali trije prelepi labodi. Šopirili so perje in lahkotno drseli po vodni gladini. Grdi raček je prepoznal prekrasne živali in prevzela ga je nenavadna otožnost.

Pognal se je po vodi in zaplaval proti prelepim labodom. Ugledali so ga in se vsi našopirjeni zagnali k njemu. »Kar pobijte me!« je zavpil ubožec, sklonil glavo k vodi in čakal smrt. A kaj je zagledal v bistri vodi? Pod sabo je ugledal svojo spremenjeno podobo. Ni bil več siv, grd in čuden ptič. Bil je prelep labod.

SLOVAR:
grebljica – priprava za čiščenje peči
našopirjeno – štrleče (perje)

Prirejeno po: Hans Christian Andersen, Grdi raček, Svet iz besed 6, samostojni delovni zvezek za branje v 6.razredu osnovne šole, Rokus, Ljubljana 2004.