Gospod Hudournik se je spomnil, da je videl pri prijatelju psa, ki je znal odpirati vrata. Tudi njegov Lisko je rad praskal po vratih. In zato sta začela s šolo.
Vzel je pol klobase, odrezal kolešček in ga podržal nad kljuko: »Lisko, odpri!« Pes se je dvignil, prijel s prvimi tacami za kljuko, da bi dosegel klobaso. Glej, kljuka se je premaknila, vrata odprla – Hudournik pa je odmaknil klobaso in mu jo dal šele v koči.
Ponavljala sta to vajo tako dolgo, da je Lisko pojedel vso klobaso. Zato je bil pohvaljen in je dobil odlično oceno. Drugi dan sta vajo ponovila. Šlo je čisto gladko. Hudournik je bil tako vesel uspeha svojega učenca, da se je sam odpovedal klobasi in jo dal psu.
Tretji dan pa je bila glavna preizkušnja. Hudournik se je zaprl v bajto, Lisko pa je ležal zunaj na soncu in se grel. Hudournik je psu požvižgal: fi-fi-fiju! Lisko je pritekel do koče in popraskal po vratih. Hudournik je psu ukazal: »Odpri!« In zares. Kljuka je zaškrtala, vrata so se odprla. Lisko je pritekel k svojemu gospodarju in z veselimi očmi prosil za klobaso. In jo je tudi dobil.
Naslednje jutro si je gospod Hudournik pripravil bogat zajtrk in medtem je prišel poštar. Lisko ga je že od daleč oblajal. Hudournik je stopil iz hiše in za seboj zaprl vrata. Zunaj sta se s poštarjem nekaj časa pogovarjala. Nato se je Hudournik vrnil proti koči. Ves presenečen je opazil, da so vrata odprta na stežaj. Vstopil je in videl Liska, kako sedi na mizi in se oblizuje ob praznem krožniku, na katerem je bil njegov zajtrk. »Zgubi se!« je Hudournik pognal Liska iz koče in si mislil: »Vsaka šola nekaj stane. Je kakor nož: z njim lahko odrežeš kruha sebi in lačnemu. Lahko pa z njim raniš sebe in bližnjega.«

(Vir: F. S. Finžgar, Gospod Hudournik, Svet iz besed 6, Samostojni delovni zvezek za branje v 6. razredu devetletne osnovne šole in 5. razredu osemletne osnovne šole, Rokus, Ljubljana 2004.)
SLOVAR:
bajta – hiša