Nekoč je prišel medved iz gozda na njivo h kmetu in ga začel nagovarjati, da bi skupaj kmetovala. Kmet je bil zadovoljen.
Prvo leto sta pridelala korenje . Ko bi ga morala populiti, je kmet vprašal medveda:"Kako si bova delila?"
"Jaz poberem, kar je nad zemljo," pravi medved, " ti pa, kar je v zemlji."
Tako sta storila.
Drugo pomlad vpraša kmet medveda: "Ali bova še kmetovala?"
"Še," reče meded. "To pot bo moje, kar bo v zemlji."
Zrasla je pšenica.
Ko je bila zrela, jo je kmet požel, medved pa populil strnišče .
Tretje leto vpraša kmet medveda: "Ali bova še kmetovala?"
"Še," mu odgovori medved, "vendar le, če bo moje vse, kar zraste v zemlji in nad zemljo čisto pri vrhu; tvoje bo tisto na sredi."
Zrasla je koruza .
Medved je pobral vršičke in izril korenine iz zemlje. Kmet je pobral koruzne storže s sredine stebel.
Medved je brundal prvo leto, ko je pobiral pridelek, je brundal drugo leto, tretje leto pa se je ujezil. Pustil je kmeta, njivo in odtacal nazaj v gozd.

Vir: Drugo berilo za osnovne šole Zvonec kliče, Ljubljana: Mladinska Knjiga, 1987