Kekec ni mogel zaspati, vse telo ga je bolelo in šumelo mu je v glavi. A ni obupal.
Tudi vi ne boste spali, stric Bedanec, si je rekel. Bo že Kekec poskrbel za to. Obrnil se je, da se je z glavo skoraj dotikal stene, prislonil dlani k ustom in pričel oponašati sovo.
»Uhu-tevjem-tevjem-uhu!«
Kočo je napolnil krik. Bedanec je padel s pograda, strmel je k vratom in se tresel po vsem telesu.
»Spet je tu sova,« je zastokal. »Danes me straši že drugič. Jo slišiš, Kekec? Vsaj oglasi se, Kekec, da me ne bo tako strah!«
Kekec je pomolčal in spet zaskovikal. Bedanec je planil od pograda h Kekcu in ga stresel za ramo.
»Vstani, Kekec! Reši me sove, pa te jutri ne bom več privezal k drevesu!
Le okoli pasu, da mi ne pobegneš. Pa jesti ti bom prinesel pa piti, samo reši me!«
Kekec se je zasmejal v pest. Še enkrat je tiho zaskovikal, potem pa je s pestjo potolkel po steni.
»Ššš!« je zasikal. »Sova, proč! Bedanec ne more spati.«
Kočo je spet napolnila tišina in Bedanec se je vrnil na pograd.

(Prirejeno po: Moje branje – svet in sanje, Berilo za 3. razred devetletne osnovne šole,
Izolit, Domžale 2005.)

SLOVAR:
pograd – preprosto, nadstropno ležišče
strmeti – gledati nepremično
skovikati – oglašati se z glasom sove

Ilustracija: http://www.mladinska.com/moj_planet/za_ucitelje