Cene je malo počakal, potem pa pričel pripovedovati:
»Včeraj zvečer dolgo nisem mogel zaspati. Kot bi nekaj viselo v zraku. Premetaval sem se po pogradu, ko naenkrat zaslišim nekakšno lomastenje ob bunkerju. Medved, sem pomislil. Toda od kod naj se priklati v Brezov gaj? Tu so le zajci in nekaj srnjadi. Ne, medved ne more biti! Stopil sem na zaboj in se skozi strelsko lino zazrl v mesečno
noč. Dolgo nisem videl ničesar. Tedaj pa sem ga opazil. Bil je Fridl.«
»Fridl?« se ni mogel vzdržati Jazbec.
»Da, Fridl,« je odgovoril Cene. Dečki so tiho strmeli vanj.
Cene je zajel sapo in nadaljeval:
»Zdrznil sem se. Kaj, če išče mene? sem pomislil. Ne, ob tej pozni uri me že ne bi iskal. Nekaj drugega ga je moralo zbezati iz hiše. Tudi utrdba ga ni zanimala. Lomastil je mimo nje, kot da je sam na svetu. Postal sem pozoren. Ta nima pet čistih, sem si mislil. Splazil sem se po rovu in ga pričel zasledovati. Kot mačka sem mu sledil. Bližala sva se največji gošči. Le s težavo sem še zaznaval njegove obrise. Videl sem, da se je ustavil in pričel odmetavati veje in potem listje. Kot jež je brskal v tisti gošči, potem pa se je izgubil v nekakšno luknjo. Kar zmanjkalo ga je. Mravljinci so mi šli po telesu in zadrževal sem dih. Le kaj tu išče, me je spreletavalo. In če me dobi? Ob tem sem se zgrozil in se pričel umikati proti bunkerju. Niti pol ure ni minilo, ko se je vračal. Zdaj je bil previdnejši. Nič več ni tako lomastil. V rokah je držal nekakšno škatlo in steklenico. Gotovo je morala biti steklenica. Večkrat se je ozrl proti utrdbi, potem pa ga je požrla noč. Na kraj pameti mu ni prišlo, da ga kdo opazuje.«
Cene se je zazrl v prijatelje. Bili so tiho. Še Možganček je molče strmel predse.
»Lepa reč,« jih je vzdramil Nac. »Rečem vam, nekaj ima za bregom. Samo kaj?«
»Tole mi kar malo smrdi,« se je oglasil Jazbec. »Voham … voham …«
»Ti kar vohaj,« ga je prekinil Možganček, »in ko se boš navohal, bo že jutri. Mi pa moramo nekaj storiti, in to še danes.«
»Prav imaš,« mu je pritrdil Nac. »Najmanj, kar lahko napravimo, je, da preiščemo tisto goščavo. Ni zlomek, da ne bi kaj odkrili! Si si zapomnil pot, Cene?«
»Kaj si je ne bi, moral bi biti slepec,« mu je odgovoril skoraj užaljeno.
»Potem pa pot pod noge!« je dejal odločno Nac.
Pred goščo so se razdelili. Trnje in robidovje jih je oviralo, zato so le počasi napredovali. Nac in Cene sta šla skupaj. Bila sta pred drugimi.
»Tu nekje mora biti,« se je zaustavil Cene. »Dobro glejva, Fridl je zvit. Gotovo je zabrisal sledi za seboj.«
(Odlomek.)