Mladenič je postal potujoči godec, vozil se je iz vasi v vas, iz kraja v kraj in godel v zabavo ljudem. Dobro je zaslužil in kupil si je pološčene škornje, klobuk s pavjim peresom, nove hlače in jopič.
Nekega dne je tako pripotoval tudi v kraljevo mesto, kjer je izvedel, da ima kralj tri za ženitev godne hčere.
Odšel je naravnost h kralju in ga zaprosil za roko ene od hčera.
»Prav, nimam nič proti. Zaprosi najstarejšo, če ti hoče biti nevesta,« mu je odvrnil kralj.
Mladenič se je sestal z najstarejšo kraljično, a preden jo je zaprosil, ji je nadel na prst čudežni prstan in jo vprašal:
»Ali te je že kdo kdaj objemal?«
Kraljična je odločno odkimala, toda njena usta so spregovorila:
»Dva princa iz sosednjih kraljestev sta me že objemala.«
Mladenič ji je snel prstan in odšel k srednji kraljični. Tudi tej je nadel na prst čudežni prstan in jo vprašal:
»Ali te je že kdo kdaj objemal?«
»Samo enkrat me je objel princ iz sosednjega kraljestva,« mu je morala priznati kraljična.
»Potem te ne maram za nevesto,« ji je rekel mladenič in nadel prstan na prstanec najmlajše kraljične.
»Kaj pa tebe, te je kdaj kdo objemal?« je hotel izvedeti fant.
»Še nihče se me ni nikoli dotaknil,« je spregovorila kraljična.
Fant je bil z odgovorom zadovoljen in je najmlajšo kraljično razglasil za svojo nevesto.
Toda starejši kraljični sta bili hudo užaljeni in sta se šli potožit očetu kralju, češ da ju je godec osramotil.
(Odlomek.)

(N. Grafenauer, urednik, Finske pravljice, zbirka Zlata ptica, Mladinska knjiga, Ljubljana 1996.)