Pet dejanj
LUTKE: Pavliha, Kljukec, krojač Nitka, njegova žena, čevljar Dreta
POTREBŠČINE: bel robec, modra kuverta, list papirja
PRIZORIŠČE: 1. pri Pavlihi doma, 2. pri krojaču, 3. pri čevljarju, 4. spet pri Pavlihi, 5. na vasi (lahko tudi brez posebne oznake prizorišča)
En lutkar in pomagač
PRVO DEJANJE
PAVLIHA (z desne): Spet sem pod kapom. In prav za vrat mi kapljá. Novo obleko sem si kupil – kaj pa sem hotel drugega? Nove čevlje sem si dal delati – bos ne morem
hoditi! In kje je vse drugo! Vstopnina je nizka, krojač in čevljar mi pa pošiljata račune s takšnimi številkami, da jih še prebrati ne znam, tako so obilne. Dobro, da nisem
človek, sicer bi me bila že zdavnaj kap! Viš ga, spet prihaja krojač, da me bo terjal. Kaj naj storim? Imate vi toliko denarja? Ne? Jaz tudi ne. Jo že imam. Naredil se bom
gluhega.
KROJAČ (z leve): Dober dan, Pavliha. Prišel sem, če ne zameriš, po svoj denar.
PAVLIHA (se dela gluhega): Kaj, postal si mesar? Ali krojaštvo ne nese dosti?
KROJAČ: Ne mesar!
PAVLIHA: Komisar? Jejhata!
KROJAČ: Zlomka vendar, ali si gluh?
PAVLIHA: Kje pa! Pozimi ni nič muh!
KROJAČ: Nak, zdaj mu pa eno primažem!
PAVLIHA: Kaj? Jaz da lažem? Čakaj me no!
KROJAČ (ga udari): Tu jo imaš, mrha!
PAVLIHA (pade in obleži, gledalcem): Zdaj se pa naredim mrtvega!
KROJAČ (se skloni nadenj): Pavliha! Pavliha, vstani! Ti! Slišiš? (Ga stresa.) Ne počenjaj neumnosti! Pavliha! Vstani in plačaj mi!
PAVLIHA: Sem pa že rajši mrtev.
KROJAČ: Pavliha, ali si mrtev?
PAVLIHA: Kakor klada.
KROJAČ: O ježešta pomagaj, zdaj sem pa morilec! Da le nihče ne izve, sicer me primejo, zapro in obesijo – kako bom pa potem še dihal! Najbolje bo, da jo pobrišem!
(Odhiti na levo.)
PAVLIHA (vstane): Tega sem se znebil. Toda, kaj pomaga: tamle že prihaja čevljar Dreta. Še bolj bom gluh.
ČEVLJAR (z leve): O, Pavliha, dober dan. Kar zmeraj lepo trdno na nogah?
PAVLIHA: Mhm. Če se najem in napijem, me ni nič strah.
ČEVLJAR: Kako pa to, ali danes težko slišiš?
PAVLIHA: A res? Pri vas doma da imate miši? Nimate nič mačke?
ČEVLJAR: Ne, prišel sem kasirat.
PAVLIHA: Masirat? Koga? Mene? Saj nimam revmatizma.
ČEVLJAR: Še kaj. Čevlje boš plačal.
PAVLIHA: Ali je kaj beračev? Vsi smo berači, razen tebe, seveda.
ČEVLJAR: Mineva me potrpljenje.
PAVLIHA: Kaj ne, kakšno življenje! Da! Da!
ČEVLJAR: Pavliha, pripeljal ti bom klofuto!
PAVLIHA: Ruto? Kaj bom z ruto? Saj nisem ženska.
ČEVLJAR: Zdaj se pa več ne vzdržim. (Ga udari.)
PAVLIHA: Av! (Omahne na polico.) Zdaj bom pa še bolj mrtev kakor poprej.
ČEVLJAR: Te bom že s kneftro obudil. Slišiš? Vstani! Saj se niti ne gane. Pa ne, da bi –? Nikar se ne šali, Pavliha. Daj! Pavliha! Zini vendar!
PAVLIHA (leži na polici): Saj vendar vidiš, da sem mrtev.
ČEVLJAR: Če sam tako pravi, bo že res. (Nagne se nadenj.) Resnično, popolnoma mrtev. Zdaj bodo pa rekli, da sem ga jaz ubil. Da me le ni kdo videl! Brž stran! (Zbeži na levo.)
PAVLIHA (šine pokonci): Tudi tega sem se rešil! (Poje in pleše.)
KLJUKEC (z leve, kliče že od daleč): Pa-Pa-Pa-Pavliha! Ojej!
PAVLIHA: Kaj pa je, Kljukec? Kaj me tako debelo gledaš?
KLJUKEC: S-s-s-si ti ali je tvoj du-du-duh?
PAVLIHA: Zakaj pa to?
KLJUKEC: Če-če-čevljar in krojač sta mi povedala, da si se sam končal.
PAVLIHA: Tako sta povedala? Kakor vidiš, sem živ.
(Odlomek.)

(Pavliha se predstavi. Nekaj starih lutkovnih iger. Zbirka Mladi oder, N. Grafenauer, urednik, Mladinska knjiga,
Ljubljana 1995.)

MALI SLOVAR
knéftra – pas