Naše sorodnice srake
nam še daleč niso enake.
Ali srake sploh krakajo?
Na ves glas kokodakajo!
Dolgi rep, ki jim kazi stas,
se vleče za njimi kot slab glas.
Vranje gnezdo je zmeraj postlano.
Če pa je že kdaj razmetano,
ni kot gnezdo, imenovano sračje,
namesto slame smrdljivo dračje!
In jadrati, jadrati sploh ne znajo.
Pri pristajanju bi potrebovale padalo.
Zgrešijo gnezdo pa vejo in še ograjo
in pristanejo na kljun in na sedalo.
In kradejo, mojbog, kako kradejo!
Kar se le sveti, popadejo.
Sunejo ti uro in se z njo kitijo –
naduto, po sračje.
Zlato, zlato, četudi mačje,
nikdar se ga ne zasitijo.
Ne kradejo kakor vrane,
ki so diskretne in zadržane
in zato v soseščini spoštovane.
Bog je ustvaril obe, vrano in srako,
a srako kot vrano z napako.

(E. Fritz, Vrane, Mladinska knjiga, Ljubljana 2008.)

stas – postava
dračje – suho, odpadlo vejevje