Številni gobarji se najbolj razveselijo dobre gobarske letine lisičk. Pri njih jim je predvsem všeč okus, goba pa je poleg tega lepe barve in nenavadne oblike. Te gobe rastejo leto za letom na istih mestih in pogosto v velikih skupinah. Gobarji ponavadi ne izdajo svojih najdišč. Za začetnike je pomembno, da si vsako gobo natančno ogledajo, saj bi lahko namesto navadnihlisičk nabrali divje lisičkovce.

Klobuk navadne lisičke je širok 2–12 cm. Pri mladih gobah je sploščen. Trosnjak je lahko od zelo bledo rumene do temno rumene barve, nekateri pa so skoraj oranžni. Starejše gobe lahko nekoliko zbledijo. Bet je visok 3–7,5 cm. Rumenkasto meso ima rahel, a zelo prijeten vonj po marelicah – kar je za navadne lisičke pomemben prepoznavni znak.

Za navadno lisičko so primerni vsi načini konzerviranja in shranjevanja. Zaradi nežnega vonja ponekod vlagajo te gobe v odišavljeno žganje, še boljše so v kisu ali deviškem olivnem olju. Primerne so tudi za sušenje.

Lisičke moramo še med nabiranjem temeljito očistiti. Klobuk skrtačimo po obeh straneh, po potrebi ga obrišemo z vlažno krpo. Gobo prerežemo vzdolžno in odstranimo vso umazanijo iz osrednje vdolbine. Okus lisičk je prijeten, zato so primerne za najrazličnejše jedi. Iz njih lahko pripravljamo samostojne jedi, prav tako pa jih lahko dodamo k drugim vrstam gob ter mesnim in ribjim jedem. Lisičke dajejo lepo barvo omakam. Kadar naberemo več različnih gob, lahko pripravimo slastne jedi, v katerih se najbolje izrazijo različni okusi.

SLOVAR:
zlahka – z lahkoto
trosnjak – del gobe, v katerem nastajajo trosi
bet – spodnji del gobe

(Prirejeno po: Jordan, P., in Wheeler, S., Vodnik po svetu gob. Ljubljana: Slovenska knjiga2005.)