Prvi hitri vlak v Italiji je od leta 1953 do 1970 vozil med Rimom in Milanom; imenovali so ga Settebello.

Imel je sedem vagonov – prvi in zadnji sta bila vlečna, zato vlaka na končni postaji ni bilo treba obračati, temveč je strojevodja preprosto odšel v svojo kabino na drugi strani vlaka. Kabina je bila nad t. i. razglednim salonom za premožnejše potnike, in sicer 3,66 m nad tiri. Strojevodji je omogočala dober pregled nad železniško progo.

Vlak je bil dolg 165 m, tehtal je 327 t in je dosegel hitrost 180 km/h. Njegovi motorji so uporabljali električni tok in so proizvajali 2.415 konjskih moči. Sprejel je do 190 potnikov; bil je klimatiziran, vagoni pa so bili dobro zvočno izolirani,
zato je bilo v njih zelo tiho. Njegova zunanjost je bila srebrno sive in zelene barve.

Namenjen je bil poslovnežem, ki se jim je mudilo, in potnikom, ki so lahko plačali
drage vozovnice. Vlečna vagona sta imela tudi salon za potnike prvega razreda (t. i.
razgledni salon); sedeže v njem je bilo treba rezervirati. V osrednjem vagonu pa so
bili kuhinja, restavracija in pisarna za dva strežnika.
Settebello je omogočal razkošno in hitro potovanje. Vozil je po progi, ki je potekala po Apeninih; na svoji poti se je ustavil samo dvakrat, in sicer v Bologni in Firencah. 630-kilometrsko razdaljo med začetno in končno postajo je prevozil v 5 urah in pol.

(Prirejeno po: J. Holland, Vlaki, Založba Učila, Tržič 1997.)