1 Ko sem Minko vprašal, koliko je stara, mi je rekla tiho:
»Šestdeset jih bom, gospod.«
2 Če bi mi rekla, da jih ima štirideset, dvajset ali celo samo deset, bi ravno tako verjel. Ker je rekla, da jih ima šestdeset, se mi je zdelo, da njen obraz zares kaže natanko toliko. Ampak zunanja podoba ne more ničesar spremeniti, njena duša je ostala v nečem nedotaknjena, otroško preprosta in čista.
3 Revna, še otrok, je tistega dne, ko so ji pokopali mater, povezala svoje stvari in se z materino sestro, Čotovo mamo, napotila na njen dom. Čotova hiša je bila sila bogata, v njej ni manjkalo ničesar razen sreče: te pa je bilo čedalje manj. Najprej jo je zapravljal oče, ko pa je starejši sin odraščal, mu je na moč pomagal. Mlajši, ki vsega tega ni mogel več gledati, je odšel drugam v službo, kasneje se je tudi hči poročila, še v pravem času.
4 Minka je teti prvi dan rekla mama in tako je ostalo do današnjega dne.
5 Čotovi so potrebovali pomoč. Oče je bil mesar v večjem kraju v dolini, imeli so še žago in mnogo zemlje. Čot je bil tudi lovec in sploh ugleden človek daleč naokoli.
6 Minka je opravila samo osnovno šolo. Naučila se je pisati, brati in računati. Računanje in pisanje ji je prišlo zelo prav, ko je v mesnici pomagala prodajati meso. Branje je potrebovala za molitvenik in za Mohorjeve povesti. Vsega drugega, celo višjega šolskega znanja Minka ni potrebovala. Bila je vendar sirota in morala je ostati hvaležna hiši, ki jo je siroto sprejela za svojo. Hvaležna pa se je lahko izkazala samo tako, da je za vso hišo
garala vse svoje življenje. Bogatini so vedno najboljši vzgojitelji revnih otrok: nikdar jih ne razvadijo, v srce pa jim nenehno vsajajo čut hvaležnosti in ponižnosti.
7 Na vsem lepem se je Minka začela razvijati v čedno dekle, tudi se je začela oblačiti, da je bilo kaj. Že so se oglašali fantje in se ji vsiljevali v srce, že se je tudi njeno srce vnemalo za tega in onega, ne da bi se v mladostnem razburjenju moglo do kraja odločiti. Bilo pa je čisto prav, da se ni preveč vnelo in odločilo. Zakaj vselej, kadar je Minka že bila na tem, da bi komu dala besedo, z besedo pa tudi svoje srce, je bilo pri hiši kaj narobe; že si je morala priklicati v srce hvaležnost do svoje tete, ki jo je bila siroto vzela k sebi, priklicala si je v misel hvaležnost do hiše, ki je tako lepo skrbela zanjo, nazadnje pa se je že kar trdo pokarala in si dejala: »Grda avša sem, ker bolj mislim nase kakor nanje, ki so mi bili dobri. Kako grdo bi bilo, če bi jih pustila v nesreči. Mlada sem še, lahko počakam, da se kaj spremeni.«
8 Leta so šla, pri hiši je postajalo iz dneva v dan huje. »Mama« ni mogla več vzdržati, povezala je svoje najnujnejše stvari in odšla v gore k svoji sestrični, na Franovo.
9 Minka je nekaj časa še ostala v dolini, da bi reševala Čota in njihovo propadajočo domačijo. Ni mogla rešiti ničesar in vzdržala ni predolgo. Odšla je za svojo »mamo« v gore.
(Odlomek.)

(M. Kranjec, Mesec je doma na Bladovici, Mladinska knjiga, Ljubljana 1958.)