V otroštvu so mi večkrat pravili filozof, ker sem tako rad razmišljal na glas in neprestano postavljal taka vprašanja, da sta se ata in mama namučila, preden sta mi lahko na vse odgovorila. Ko sem izvedel, da otrok ne nosijo štorklje, ampak jih naredita kar ata in mama, sem svoje starše neprestano spraševal:
»Zakaj sem se rodil ravno vama? Ali Peklarjevi ne bi mogli dobiti ravno mene?«
»Ne vem, mogoče,« je odgovarjal ata.
»Pa bi bil jaz potem vseeno takšen, kot sem, če bi se rodil Peklarjevim?«
»Bodi no tiho, filozof!« je končal ata.
Nekaj časa so me klicali tudi kozji filozof, ker sem imel toliko povedati o naši Meki. To me ni tako jezilo, prav trpel pa sem, ko so mi dali vzdevek Zizek. Že to, da so mi pravili Parkl in se tako norčevali iz mojega priimka, na katerega sem bil tudi jezen, mi ni bilo vseeno; ampak Parkl, kozji filozof, Tonalona, vse to ni bilo nič v primerjavi z vzdevkom, ki se me je prijel zaradi mojega uveljavljanja v šoli.
Kot otrok nisem znal izreči glasu ž. Govoril sem z. Spominjam se dolgih vaj, ki sta jih imela ata in mama z mano ob večerih, ko sta nadvse razločno in glasno govorila – žaba, žoga, žica, žaga, jaz pa za njima: zaba, zoga, zica, zaga.
»Porka zaga,« je rekel ata in spet smo začeli od začetka. Potem se je zgodilo, da sem lepo ponovil žaba.
»Ja, tako, priden, še enkrat ponovi!« sta navdušeno vzkliknila, jaz pa spet zaba.
»Porka zaba!« je spet rekel ata in je šel od jeze kadit, mama pa je rekla, da se s kletvicami ne da vzgajati.
Te govorne napake nisem čisto odpravil, niti ko sem začel hoditi v šolo. Tovarišica temu ni posvečala prevelike pozornosti, saj je rekla, da se bo samo od sebe popravilo. Jaz se nisem nikdar zavedal, kdaj sem rekel z namesto ž; vedel sem, da je narobe, le potem, ko so sošolci planili v huronski smeh, ko sem rekel, da »zoga skače po travi.«
V razred je hodil tudi Žižkov Robert, ki je dostikrat manjkal. V četrtem razredu je imel brata Rudija, jaz pa sestro Jožico. Naš Robert Žižek je torej večkrat štircal šolo, kakor smo takrat pravili špricanju. Ko ga tako spet nekoč ni bilo, je tovarišica rekla, naj gre nekdo v četrti razred gledat, če je njegov brat Rudi v šoli, in naj ga vpraša, kaj je narobe. Vsi fantje smo dvignili roke, da bi se lahko po tihem, temnem hodniku malo sprehodili in potem stopili v četrti razred in vprašali, če je Žižek tu. Jaz sem si še posebej želel, da bi lahko šel, saj je bila v četrtem razredu moja sestra in naj le vidi, kako pomemben sem, da namesto tovarišice malo kontroliram po šoli, kdo je tu in koga ni. In res je tovarišica izbrala mene. Šel sem na hodnik, od tam pa hitro stekel na stranišče in si zmočil lase ter si jih mokre uredil lepo postrani in potem glasno potrkal, potrkal ko kak nadzornik! Ko sem zaslišal učiteljev: Naprej, sem odprl vrata in sem prav glasno zavpil, kar sem prej na hodniku stokrat ponovil.
»Zdravo, je Zizek tu?«
Ves četrti razred je planil v razposajen smeh, sestre od zmedenosti sploh nisem videl, bil sem ves rdeč, tudi učitelja sem videl le v nekakšni megli; nisem vedel, zakaj se mi smejijo, saj nisem vedel, da sem spet izgovoril presneti z namesto ž. Obrnil sem se in stekel ven, ves razred pa se je tresel od smeha. Na hodniku sem postal in premišljal, kaj je bilo narobe, da so me tako izsmejali. Pogledal sem na svoje kratke hlače, če mi morda moja sramotica ne gleda ven, pa ni bilo nič. Pa še lase sem si zmočil, da bi naredil močnejši vtis, potem pa tak posmeh; dolgo sem stal na hodniku, da sem si opomogel in se vrnil v naš razred.
»Kje pa si hodil celo večnost?« me je oštela tovarišica. »No, kaj, ali je Žižkov brat v šoli ali ni?«
»Ja, ne vem,« sem rekel.
»Kaj nisi bil v četrtem razredu?«
»Bil.«
»In kaj si vprašal, da zdaj ne veš …?«
»Ne vem.«
»Kaj ne veš?«
»Kaj sem vprašal …«
»Tebe kam poslati …« je še potarnala tovarišica.
Seveda sem kmalu potem v odmoru zvedel, kaj sem vprašal, saj se je cel četrti razred drl za mano:
»Zdravo, je Zizek tu?«
Bil sem osramočen in nesrečen pa še sestra me je potegnila v kot in se jezno zadrla name.
»Prekleti smrkavec, kaj pa hodiš po razredih, če ne znaš reči ž.« Potegnila me je za lase.
»Še meni delaš sramoto.«
Kako leto ali kaj so me klicali ZIZEK. Če bi bil močan, bi jih pretepel. Šele zdaj po mnogih letih vem, da zizek – niti ni kaj tako slabega. Takrat pa sem trpel. Ni čudno, saj ni lahko iti po cesti, pa se vsi za tabo derejo:
»Zdravo, je Zizek tu?«

(T. Partljič, Hotel sem prijeti sonce, Mladinska knjiga, Ljubljana 1981.)