IMA JEZIK – PA NE GOVORI,
IN NOGO, KI NJEGOVA NI.

ČE ZEMLJA S KLJUKICO SE SPEČE,
SE LAHKO DA V USTA
IN LEPO POHRUSTA.
NO, KAKO SE TEMU REČE?

ČE PUTKI STREŠICO ODBIJEŠ,
JUŽNI SADEŽ BRŽ ODKRIJEŠ.

VČASIH, KO GREMO VEN,
VZAMEMO S SABO
ZLOŽLJIVO STREHO
ZA ROČNO RABO.

KO SIJE SONCE, DEŽ PRŠI
RAZPNE ČEZ MESTA SE, VASI,
RAZPNE SE KAKOR SLAVOLOK
V VSEH BARVAH ČEZ NEBA OBOK.

GOSPODIČNA ZELENA
NA ROBU BAZENA
JE ŠPORTNICA PRAVA.
NAJLEPŠE V PRSNEM SLOGU PLAVA
PA TUDI V SKAKANJU NI SLABA.
TO JE

LENOBEN MOŽAKAR
SREDI NEBA
ŠE SONCE ZAKRIJE –
TAK TREBUH IMA.

BELI CVETOVI
KRASIJO DREVO,
RDEČI PLODOVI
PA TVOJE UHO.

ZDAJ JE POD DREVESOM,
ZDAJ ŠVIGNE NA DREVO,
NJENI OSTRI ZOBKI
LEŠNIKE, OREHE TRO.

CVETOVI RUMENI
KOT LUČKE NA TRATI,
ZOBČASTI LISTI
SO OKUSNI V SOLATI.

MANJŠA JE, ČE DAM KAJ ZRAVEN
VEČJA JE, ČE KAJ PROČ VZAMEM.

NA SREDI JE VOTEL, OKROG GA NIČ NI,
VMES PA GROZLJIVO POŠASTNO DONI.

ENKRAT – DVAKRAT SE OBRNE,
KO GRE OD DOMA IN KO SE VRNE.

ZLATOLASE DEKLICE,
SONČKA LJUBKE SESTRICE.
SAMO PONOČI SVETIJO,
ČEZ DAN NE VIDI JIH OKO,
PO NEBU SE SPREHAJAJO,
V OBLEKAH ZLATIH RAJAJO.

OKNA IMA, VRATA IMA – PA HIŠA NI.
PIJE BENCIN IN MU IZ RITKE GRE DIM.

MAMI PRIVABI SOLZE NA LICA
IN V JOK SPRAVI NEUSTRAŠNEGA STRICA
PA NI NE NESREČA NITI KRIVICA,
AMPAK SLOVEČA KUHARSKA KRALJICA.

HRUMEČE VOZILO,
GA KMET POTREBUJE,
VINOGRADE, POLJA
Z NJIM OBDELUJE.