»DRAGI MOJI LJUBČKI! Ne morete si misliti, kako žal mi bo, ker se ne bomo videli cela dva meseca!« je rekla učiteljica za slovenščino.
»Nam pa čisto nič,« je rekel Žele.
Nekateri so se zasmejali.
»Željko!« je strogo privzdignila glas učiteljica Grizla …
Seveda ji ni bilo tako ime, tako so jo imenovali učenci višjih razredov, mi pa smo to kot kakšne umsko zaostale papige ponavljali za njimi. Ime ji je bilo Gizela. Kar je po mojem mnenju zelo lepo ime. Govorilo pa se je, da jo kličejo Grizla zato, ker je nekoč nekega učenca, ker se ni mogel spomniti prvega verza Prešernove Vrbe … iz samega razočaranja ugriznila v roko. Prepričan sem, da so to čiste izmišljotine. Ne morem si predstavljati, da bi učiteljica Gizela nekoga ugriznila v roko. Ima namreč zelo močno dioptrijo. Njene leče so tako debele, kot da bi imela na očeh dva vrčka za pivo. Mislim, da ji že zaradi kratkovidnosti nikakor ne bi uspelo koga ugrizniti v roko; lahko bi zgrešila roko in ugriznila v klop ali v stol. Poleg tega na vsej šoli ni bolj mile učiteljice, kot je Gizela.
»Željko!« je torej rekla učiteljica, »res da te naslednje leto ne bomo več srečevali na hodnikih naše šole …«
»Bravo jaz!« je vstal Žele, dvignil roke nad glavo in se kot kakšen boksar v ringu obrnil na vse strani razreda. Marjanine punce so se muzale. Tudi kakšna Tinina punca si je v nasmehu pogrizla spodnjo ustnico. Pojma nimam, kaj vidijo na Želetu.
»… sem pa prepričana,« je nadaljevala Grizla, tudi jaz si ne morem kaj, da je v mislih ne bi klical tako, »da se bodo ostali učenci z veseljem vrnili v šolske klopi.
Kajne, ljubčki moji?« je še dodala in njene kot frnikole debele oči so izza očal živahno pošvrkale po razredu v pričakovanju, da bomo vsi zavriskali kot na kakšni tekmi, ko pade gol. Nihče ni niti muksnil. Vsi smo bili tiho. Šola pač ni najbolj popularna ustanova, v katero bi človek z veseljem pridrvel naravnost z morja. Tudi tisti, ki smo radi hodili v šolo, smo bili tiho. Da ne bi izpadli butci. Kako je to pravzaprav neumno, da včasih zaradi drugih ne povemo svojega mnenja. Mama pravi, naj se kar navadim, da je v odraslem življenju še huje. Ko si odrasel, tako pravi mama, moraš celo govoriti tako, kot drugi mislijo. No, navaditi se bo treba. Odraslosti se ne bo dalo izogniti.
»Še slab teden,« je nadaljevala učiteljica, »in poslovili se bomo.«
Nekateri v razredu so veselo zaploskali. Jaz in Marko nisva. Pero in Jole sta vstala in se začela poslavljati: »No, pa čao! Gremo, gremo! Pa fino se imejte! In starše pozdravite! In tete in strice in sosede …« sta se pačila.
»Peter, Joško …« je strogo vzkliknila učiteljica.
Razred se je zasmejal.

(Odlomek.)

(Vinko Möderndorfer, Kot v filmu, Mladinska knjiga 2013, str. 68–69.)