Povodni mož je ribičem na trnke natikal stare čevlje, prazne pločevinke in druge odpadke, ki so jih ljudje zmetali v njegov ribnik. Kadar ni imel pri roki ničesar primernega, se je splazil na kopno, se prikradel ribiču za hrbet in mu trnek zataknil za hlače, tako da je ta namesto ribe ujel samega sebe.


Ribiči so se najprej čudili in jezili, potem pa nehali hoditi k ribniku, v katerem so ujeli vse drugo razen rib. Povodni mož je zato že skoraj pozabil nanje. Nekega decembra, ko je pospravljal vodno dno in se pripravljal na čas, ko bo ribnik prekril led, pa je v vodi zagledal trnek.
»Spet nekdo, ki ga je treba naučiti, čigave so ribe,« si je rekel in na trnek nataknil plastično vrečko. Potem je splaval do gladine, da bi skrit med ločjem opazoval, kako se bo ribič začudil, ko bo iz vode potegnil svoj ulov.
Namesto športnega ribiča je na bregu zagledal prezeblega možička v starem plašču. Ko je potegnil iz vode vrečko, jo je žalostno položil poleg sebe, nataknil na trnek nov košček kruha in ga ponovno vrgel v vodo.
Povodni mož je presenečeno ugotovil, da se mu možiček smili. Od drugih ribičev se je razlikoval po tem, da je lovil zato, ker je bil lačen. »Rib imam tako ali tako več, kot jih potrebujem,« si je rekel in se odločil, da tokrat na trnek ne bo nataknil ničesar.
Kmalu zatem je možiček ujel najbolj požrešnega krapa iz ribnika in zakuril ogenj. Ogenj je bil nekaj, kar je povodni mož najbolj zavidal ljudem. Večkrat je poskusil prinesti še tlečo žerjavico v ribnik, a mu pod vodo nikoli ni uspelo zanetiti ognja.
Plašno je pristopil k možičku, saj se je bal, da se bo ta, ko ga bo zagledal, prestrašil in pobegnil. A možiček se je zdrznil le za hip. Takoj ko je videl, da ob njem stoji bitje z zeleno luskinasto kožo in izbuljenimi ribjimi očmi, si je oddahnil.
»Ker vidim, da nisi ribiški čuvaj, prisedi in jej z mano,« ga je povabil k ognju.



Do tedaj so bile zime za povodnega moža najbolj dolgočasen čas, ki ga je v glavnem prespal. Ta zima je bila zelo drugačna. Ker se je možiček naselil v zapuščeni baraki v bližini ribnika, sta vse dni igrala karte, si pripovedovala zgodbe in se sladkala s krapi in zalogami vloženih vodnih trav in alg, ki si jih je za čez zimo pripravil povodni mož. Pa tudi s kopenskimi dobrotami, ki jih je včasih kdove od kod prinesel možiček. »A bolj kot vse dobrote je za dobro počutje pomembno, da ima človek prijatelja,« je pomislil povodni mož.

Ilustrirala: Zvonko Čoh in Janeta Čoh
(Vir: Ciciban, december 2013, št. 4, str. 18–20.)