Gal je bil mlajši od dveh mulcev, ki sta s starši počitnice preživljala v sosednjem zalivu. Vedno je bil povsod, razen tam, kjer ga je iskala mama. Njegov starejši brat Klemen bi bil lahko povsod, a ga je mama vedno našla, kako brska po hladilniku ali pa leži v mreži pred hišo in milijontič preklada svoje karte. To so bile karte s pravljičnimi in domišljijskimi bitji in igralo se jih je po nenavadnih pravilih. Sestavni del te zgodbe je bil, da so se v kioskih ves čas pojavljale nove podobice in Klemen je ves čas žical denar, da bi jih kupoval. V zvezi s hladilnikom je bilo značilno to, da je bil vedno prazen, kadar se je od njega oddaljil Klemen.
Gal in Klemen sta si bila ves čas v laseh. Gal je bil velemojster jezikanja. To je pomagalo Klemenu, da je postajal velemojster hitrih udarcev, pretanjenega spotikanja med hojo in prvak v grobem tunkanju mlajših bratov. Ker je bilo teh bolj malo, je bilo tunkanja na enoto bratov ustrezno več.
Njun oče se je delal, kot da ni nič. Živčki njune matere pa so na trenutke imeli vtis, da bo s poletnim gledanjem v zrak šlo precej na tesno.
Končno je Klemenu potegnilo, da bi zanimiva beseda lahko našla zanimivo mesto. Ko so se nekoč sprehajali po otoku, so sredi grebena naleteli na majhno jato hiš, ki se je stiskala ob cerkvici. Ob njej se je počasi podirala bajta. Vrata vanjo so bila velika in zaklenjena.
Naslednjega jutra pred zajtrkom je Klemen šepetal Galu:
»Stari Aleksije mi je povedal, da je v bajti včasih živela čarovnica. Iz dimnika se je kadil rdeč dim. Nekoč je nekam šla in nazaj je ni bilo več. V kleti so ostale velike skrinje. Lahko so prazne, lahko pa je v njih tudi zlato.«
Gal je dobil oči na peclje. Oči na peclje dobiš, če niti za hip ne podvomiš v to, kar ti tvezi starejši brat. Tako tudi ne opaziš, da ti želi vrniti za zbadanje od prazgodovine do danes.
»A res?« je vprašal Gal in glas se mu je tresel.
»Res,« je pomenljivo odgovoril Klemen. Gal je najbrž mislil na skrinje, polne zlata, Klemen pa na prazne skrinje.
Ko se je čez nekaj dni na otoku pojavil Andrej, mu je Gal od jutra do večera polnil ušesa s čarovnico in dimom in zakladi in skrivnostmi okrog stare cerkvice.
»Najdi ključ,« je rekel Andrej, »pa bova šla pogledat. Če te ni strah, se razume.«
Tega jutra se je Gal sprehajal s psom. Naletel je na Aleksija, ki se je z oslom napotil na vrh otoka do svojega vinograda. Pridružil se mu je. Pri cerkvici je Aleksije razjahal osla, zlezel na leseno sedlo, segel pod opeko v nadstrešku nad vhodom in izvlekel star zarjavel ključ. Stopil je do podirajoče se bajte in odklenil vrata.
»Ups!« je šepnil Gal in se popraskal za ušesom. »A gre po zaklad?«
Aleksije je izza vrat privlekel vrečo umetnega gnojila in jo zadegal na osla. Osel je bil navajen vsega hudega. Nositi vrečo mu je bilo najbrž zagotovo bolj všeč kot nositi molčečega možakarja. Je pa seveda res, da oslov nihče nič ne vpraša.
Potem je zaklenil bajto in ključ odložil tja, kjer ga je dobil. Z oslom sta odkrevsala naprej proti vinogradu. Gal in Karo sta odhitela nazaj.
»Zdaj vem, zdaj vem,« je Galu švignilo skozi možgane. »Samo da dobim Andreja. Gremo v klet!«
Ko sta s psom pritekla do obale, je Gal lahko ugotovil, da ga je Andrej pustil na cedilu. Natančneje, na obali. Medtem je plul s Šimetom in plenil med ribjim življem. Biti posebej užaljen ni imelo posebnega smisla. Je pa imelo smisel za kazen malo zavlačevati.
Andrej se je delal, kot da mu je coprničina bajta zadnja stvar na svetu, ki ga zanima. V resnici ga je vseeno malo glodalo. Za mnoge stvari v življenju se da hitro zamahniti z roko in reči: »Ah, saj ni nič!«
Če pa si na samotnem otoku, polnem bajk, in na najlepši točki stoji zaklenjena podrtija z neraziskano kletjo, ti pa imaš časa na pretek in še malo, a možgane na paši, je zelo hitro zamahniti z roko precej težko. Tudi »Ah, saj ni nič!« ti ne gre z jezika.
»Ključ od coprničine bajte?« je ponovil Andrej.
»Ti veš, kje je?«
Andrej je nemarno zlagal mokre hlače. Karo je skakal po njem. Gal je milo stal poleg in kimal.

(Odlomek.)

(Slavko Pregl, Srebro iz modre špilje, Ljubljana, Društvo bralna značka Slovenije, 2005 )