»Zanimivo, zanimivo.« Dedek si je vihal mornariške brke. Položil je roko na rame Jakovega očeta: »Imam prošnjo!«
»Na dan z besedo,« ga je spodbudil Jakov oče.
»Iz srca bi si želel, da bi mi naslikali moj nekdanji rušilec*.«
Jakov oče je razširil roke: »Oh, Franc, z veseljem. To mi bo v veliko čast.«
»Imam povečano fotografijo.«
»Potem bo to še laže.«
Dedek je dahnil, kot bi se mu s srca odvalil težak kamen. Šaril je s pogledom po prostoru in pristal na harmoniki. Pokazal je z desno nanjo: »Tudi igrate?«
»Da, tako za zabavo. Včasih me povabijo tudi na kakšno svatbo v predmestje.«
»Ah, zanimivo, zanimivo!« Dedek je bil tega dne ob vsaki stvari navdušen. Sicer pa so se presenečenja res vrstila drugo za drugim.
»Bi zaigrali katero?« Dedek se je nalahno priklonil, kot bi prosil Jakovega očeta za ples. Res mi je šlo na smeh.
Jaka se je tiho primaknil k meni, me dregnil v rebra in se zarežal skozi svoje grablje.
Hotela sem mu pokazati jezik, vendar se mi ni posrečilo. Ustnice so se mi kar same razlezle v smeh.
Jakov oče si je obesil na ramena harmoniko in s prsti preletel po tipkah, da je bil prostor nenadoma poln prepletajočih se zvokov.
Dedek je zadovoljno pokimal in sedel na bližnji stol. Jakov oče je raztegnil meh. Zvoki so se odbijali od obokov in polnili prostor z nežnimi melodijami valčka.
Vrata so se odprla na stežaj in napolnila s sošolci, ki so se žarečih oči zazrli v Jakovega očeta. Ta jim je smeje pokimal, glavo naslonil na levo ramo in zapel z zvonkim, nekoliko hripavim glasom:

»Kot češnja na veji, ki spomladi žari,
kot roža v polju, ki poleti cveti,
so tvoja usta, so tvoje oči,
vse to, vse to si ti.

Kot ogenj v kresu, ki v noči gori,
kot praprot ob kresu, ki v gozdu dehti,
in maline v poletju, rdeče kot kri,
vse to, vse to si ti.

Zato daj mi roko, me objemi mehko,
ves svet je prelep, povsod je lepo.
Zato daj mi roko, me objemi mehko,
ves svet je prelep, povsod je lepo.«

Jakov oče je znova zategnil meh v melodijo in po nekaj taktih končal.
Najprej se je čez prostor razlila tišina, potem pa se je v tišino zasekalo noro ploskanje in vpitje mojih sošolcev. Jakov oče pa se je priklanjal, kot bi bil na odru, na pravi predstavi.
Ko se je ploskanje uneslo, je dedek vstal, stopil k Jakovemu očetu in mu z obema rokama krepko stisnil desnico.
»Nepozabno, nepozabno!« je ponavljal. »Prisrčna hvala!«
»Malenkost, malenkost!« se je branil Jakov oče.
»Kako lepa pesmica!« sem dahnila in pozabila, da ob meni stoji Jaka.
»Oče jo je sam spesnil. Ima še bolj zabavne, take za Pavliho**.«
»Za Pavliho?«
»Ja, take smešne,« mi je razlagal Jaka. In to z resnim glasom. Tako da nisem vedela, ali govori resno ali se šali. »Veš, v POKAŽI, KAJ ZNAŠ*** je dobil celo nagrado.«
»Kaj praviš na to?« sem vprašala svoj Glas.
»Težavno je odgovoriti,« je priznal moj Glas. »Toda Jakov oče je veseljak in lahko mu verjameš.«
»Prav, poslušala te bom,« sem odvrnila. Potem sem se obrnila k Jaku, ki se je pačil sošolcem, stoječim pred odprtimi vrati. Potegnila sem ga za rokav. »Jaka!«
»Da?«
»Pa ti, kaj pesniš?«
»Saj nisem punca.«
»Tvoj oče tudi ni punca.«
»Že, ampak rekel sem ti. Moj oče kuje smešne verze, le od časa do časa naredi kaj takega, kar si pravkar slišala.«
»Jaz pa pesnim,« se mi je zareklo. Najraje bi se udarila po glavi.
Glas pa: »Na, zdaj boš nekaj slišala.«
(Odlomek)

* rušilec – hitra vojna ladja
** Pavliha – nekdanji humoristični časopis
*** POKAŽI, KAJ ZNAŠ – zabavna oddaja

(Smiljan Rozman, Ta glavna Urša, Mladinska knjiga, 1985, str. 218–221.)