Preobčutljiv učenec?

[gaviota]

Lep pozdrav vsem skupaj.

Učim 5. razred in v razredu imamo učenca, ki je zelo občutljiv, kar pomeni, če mu podam navodila bolj strogo, začne jokati ali se kuja celo uro, ne spregovori niti besede, povesi glavo in se do konca ura ne premakne. Prigoda tega tedna je bila, da ta učenec ni videl dobro na tablo (kar jaz nisem vedela, saj mi ni povedal, dvignil roke in prosil, če se lahko presede) in naenkrat so mu začele teči krokodilje solze, iznenada. Komaj sem izvlekla iz njega, kaj ga teži, da sva na koncu lahko poiskala ustrezen sedež za njega....ali pa to...na lističe smo pisali svoja imena in priimke, on je zraven še narisal nekaj izredno neprimernega in ko sem mu razložila, da to ni lepo, da mi naj nariše raje kakšno rožico, se je komaj zadrževal, da ni zajokal. Kaj naj storim v tem primer?

Hvala za pomoč vsem skupaj!
_________________
Tamara Gaviota

[Razredničarka Miša]

Hm, no, temu jaz rečem razvajen otrok in ne preobčutljiv učenec.

Iz tvojega opisa brez težav razberemo, da otrok prične jokati oz. se kujati, ko nekaj ni tako kot bi želel. Tako vedenje je običajno in pričakovano v starosti otroka 2 - 3 let, v 5. razredu (10 let) pa se otrok, če s(m)o ga opremili s primernimi socialnimi spretnostmi ne obnaša tako. To je naučen vzorec, ki v njegovem okolju deluje, sicer ga ne bi uporabljal. Na tak način mu doma ali pri starih starših, tetah, stricih... uspe izsiliti tisto kar želi oz. mi ni potrebno delati tistega kar ne želi.

Običajno so za takim otrokom prezaščitniški starši, običajno je to mama, ki bo brez dvoma zelo hitro prišla povedat:
varianta A: da z otrokom ne znamo delati, smo do njega krivični in čisto neprofesionalni,
varianta B: da je tudi doma tako in res ne ve/do kaj naj še naredi/jo.

Nič ti ne zavidam tele situacije, zoprna je, saj je treba otroku in staršem pomagati, da postavijo meje tudi doma, se lotijo problema ter naučijo, kako ravnati, da se bo otrok naučil sam reševati probleme in prevzemati odgovornost za svoja ravnanja. Njim se pa to skoraj zagotovo ne bo dopadlo.

Srečno!
_________________
Razredničarka Miša

[gaviota]

Miša hvala lepa za odgovor...tudi sama sem razmišljala v tej smeri, ampak kot novopečena učiteljica ne želim sklepati zaključkov prehitro, da ne naredim komu krivice.

Prejšnjič sem nameravala opisati še eno težavo, pa raje nisem, da ne bi bilo preveč, bom pa sedaj izkoristila priložnost....
Torej...
v našem razredu imam tudi učenca, ki ima odločbo za dodatno učno pomoč. Njegova težava je hiperaktivnost, zdravi se z zdravili. Ampak sama res ne vem, če je vzrok za njegovo neposlušnost in nesodelovanje res ta hiperaktivnost, bolj se nagibam k teoriji, da se z otrokom doma ni dovolj delalo in ukvarjalo...in sedaj ko si on izmisli, da ne more več pisat (po 2 stavkih) se ga pelje malo po hodnikih na sprehod, se mu naroči naj gre v sosednji razred po krede itd, samo zato, da se ga zaposli... zdi se mi, da se ta njegova "bolezen" izkorišča in da ni tako hudo, kot vsi mislijo. S trdo roko in jasnimi naovdili (da če delajo tako ostali učenci, boš tudi ti, brez izgovora) bi se dalo narediti marsikaj in otrok ZAČUDA ne bi bil več bolan! KAJ MISLITE VE DRAGE UČITELJICE? Kje je meja med "otrok, ki resnično potrebuje dodatno učno pomoč" in "otrok, s katerim, bi se starši morali doma več ukvarjati in se mu posvečati"?
Namreč zaradi pomanjkanja časa staršev, je najlažje reči, da njegovemu otroku ne gre v šoli, da potrebuje dodatno pomoč in s tem vso težo in naloge (ki so naloga staršev) naprtiti učitelju....

Hvala še enkrat!
_________________
Tamara Gaviota

[admin]

Nisem strokovnjak in tudi ne vem, kako določijo diagnozo. Verjetno ima deček res težave. Vendar sem tudi jaz mnenja, da se bi dalo morda kaj narediti tudi brez tablet. To se mi namreč zdi silno skrajna rešitev. Za moj okus je predpogoj, da vzpostaviš z dečkom prijateljski odnos, torej, da nima občutka prisile, da si nekaj nad njim, da te mora ubogat, ker ti tako rečeš. Morda malo dialoga, mu stopiš naproti v kakšni zadevi, kjer je pokazal interes, s počasnimi in drobnimi koraki. Ampak za to je potreben čas. Če ti bo do konca leta uspel vsaj majhen napredek, lahko rečeš, da sta bila uspešna. Predvsem pa: pošten odnos. Videti mora, da ga imaš rada. Strogost kar tako, ker ga je pač treba naučiti, kaj se spodobi, ne bo imela haska
Če se ti bo dalo, poročaj vsake toliko časa, če je kaj napredka.
_________________
Lep pozdrav, Nataša

[gaviota]

Nataša pozdravljena in hvala lepa za odgovor.
Tako tudi jaz mislim in se trudim, da imava nekako prijateljski odnos. Se pogovarjava o tem kaj ima rad, kaj rad počne, kaj ga veseli....ga pohvalim, ko nekaj lepo nariše ali nekaj naredi (zalije rožice )....bom poročala kako bova napredovala.

pa lep pozdrav vsem,

Gaviota
_________________
Tamara Gaviota